Uvodne besede

Sodobni turist si velikokrat želi miru in sprostitve in naš proizvod mu ponuja prav to. Ponuditi turistu oglede, nova spoznanja, kulinarične dobrote, obenem pa sprostitev, ustvarjalnost in zabavo, vse to so bili naši cilji ob začetku dela. Potem pa smo želeli vse to ponuditi v čim več jezikih, saj nam bližina meje ponuja dodatne možnosti čezmejnega turizma in je goste tudi lažje privabiti.

Avstrijska meja je od središča naše občine oddaljena le dobrih deset kilometrov, blizu sta tudi Madžarska in sosednja Hrvaška, k nam pa v zadnjem času prihaja tudi vse več italijanskih turistov. Čeprav poskuša naš kraj privabiti goste z zanimivimi enodnevnimi izleti po naših krajih, smo mi le-tega lotili tematsko in dodali nekaj svojega mladostniškega pridiha ter inovativnosti. Seveda smo se posvetovali s strokovnjaki in preučili že utečeno prakso, kljub vsemu pa je to naše delo in naša »pogruntavščina«. Tudi bližina raznih term in zdravilišč lahko pozitivno pripomore k prihodu večjega števila gostov. Današnji turist je namreč zelo zahteven, ne želi si samo poležavanja ob vodi, temveč želi marsikaj spoznati.

Tema naše naloge je poiskati jedi iz koruze in koruzne moke, ustvariti tudi kako novo jed in vso to kulinarično ponudbo združiti z že obstoječo turistično ponudbo našega kraja in občine. Promovirati želimo že obstoječe objekte in gostinsko ponudbo, obenem pa dodati ustvarjalnost in vključenost gostov. Tako smo dodali animacije, delavnice in glasbeno ponudbo – torej še malo zabave. Tako bodo gostje videli naše kraje v drugačni luči, jih spoznali z lastno aktivnostjo, ki je v sodobnih časih hitenja in dela še kako pomembna. Pozabiti vsakdanje skrbi in se vrniti nazaj k naravi ter se zliti z njo je novodobnemu turistu še kako pomembno. Če ga pri tem še razvajamo s pristno, zdravo in dobro domačo hrano, je celota nekako zaokrožena.

Našemu raziskovanju in turističnemu proizvodu smo nadeli ime »Koruzno popotovanje s koruzno jüžno«. Naša maskota in logotip Koruzko ponazarja popotnika, turista, ki želi pobegniti mestnemu vrvežu in ga zamenjati za mir podeželja. Na vasi si odpočijemo in zbistrimo misli in preklopimo na drug svet. Naš namen je bil prav tak. Da pa ne bi samo spoznavali novih krajev in njihovih znamenitosti, smo poskrbeli, da jih bodo naše kmečke gospodinje tudi kulinarično razvajale. Prav tako bodo lahko pri tem tudi aktivno sodelovali.

Ponudba bo namenjena tudi uka željnim, saj si bodo s takim popotovanjem lahko nabirali znanja tudi naši učenci ter učenci, dijaki ali študentje iz sosednjih krajev.

V prvem delu smo se poskušali oborožiti s teoretičnim znanjem, zato smo v literaturi in na spletu poiskali nekaj podatkov o koruzi, njeni splošni uporabi in jedeh iz koruze.

V drugem delu smo raziskali teren. Pripravili in izvedli smo dve anketi, eno namenjeno učencem šole, drugo pa ostalim občanom in krajanom. S prvo smo hoteli pridobiti namige in informacije za naše delo, z drugo pa smo imeli namen popotovati v preteklost in pridobiti informacije o jedeh v preteklosti. Sledila je analiza obeh anket in izbor uporabnih podatkov in nasvetov. Poiskali smo še več informacij, povezanih z našo temo, tudi pesmi za zabavni del.

V tretjem delu smo oblikovali naš turistični proizvod – popotovanje s koruzo. Tukaj smo navezali stike s Turističnim društvom Sv. Ana, obiskali kmečke turizme in kmetije odprtih vrat, na občinski spletni strani poiskali znamenitosti, ki jih ponujajo naši kraji, se dogovarjali s prevozniki, vodiči in seveda tudi kuhali. Preizkušali smo recepte že znanih jedi, ustvarili pa tudi lasten recept.

V nadaljevanju smo razmislili še o promociji našega dela in končnega produkta. Seveda ni šlo brez izračunov stroškov, kjer smo za pomoč poprosili bodočega turističnega tehnika, ki nam je pomagal izdelati ustrezne kalkulacije.

Pri izdelavi smo uporabili različne metode in oblike dela. Zbirali smo predloge, načrtovali naš logotip, sestavljali vprašalnike, iskali po literaturi ali na spletu, se dogovarjali, odšli na teren, fotografirali, snemali in kuhali. Preizkusili smo se tudi v izdelavi spominkov in animaciji. Na koncu smo prišli do izdelka, ki ga lahko tržimo, predvsem pa je pomembno, da smo se ob našem delu mnogo naučili, se družili in spletali prijateljske vezi. Z našim proizvodom smo pripomogli tudi k promociji domačega kraja in razvoja turizma na vasi.

Zakaj koruza?

Ker je gojimo v naših kraji še kar veliko, ker jo kar dobro poznamo, pa tudi z jedmi iz koruze in koruzne moke se pogosto srečujemo. Celo v šoli imamo velikokrat za malico koruzni kruh in žgance.

O koruzi

Koruza – Zea mays je enoletna žitarica. Koruza je vrsta žita (kot pšenica, riž, proso, rž, oves), ki spada v družino sladik (Poaceae). Rastlina izvira iz Mehike, danes pa jo gojijo po vsem svetu. Zahteva precej toplo podnebje in veliko vlage. Klas je v obliki storža, obdan z ličjem. Koruza spada tradicionalno med najbolj močno trgovane surovine. Glede na količino se uvršča takoj za surovo nafto, tesno pa ji sledijo zrna soje.

Eno leto stara sadika zraste do tri metre, ima včasih metrske liste in na njej zrasteta eden do dva koruzna storža. Na tem približno 20-centimetrskem klasu se tesno drug ob drugem stiskajo rumena zrna sladkega okusa. Ker so zrna in vlakna obdana z listi, je koruza edino žito, ki se ne more samo razmnoževati.

Koruzno zrno se po obliki in velikosti precej razlikuje od zrn ostalih vrst žit. Po barvi ločimo belo, rdečo in rumeno koruzo, po velikosti zrn pa drobno in debelozrnato. Kalček je precej večji kot pri drugih žitih, saj zajema 9–16 % zrna. Vsebnost maščob v koruzi je zatorej nekoliko višja kot pri večini ostalih žit. Glede na zgradbo zrna ločimo zobanko, poltrdinko, trdinko in pokovko. To pogojuje njeno uporabno vrednost. Poltrdinka in trdinka sta najprimernejši za mletje v zdrob in moko ter izdelavo koruznih kosmičev. Zobanke so primernejše za mokro mletje, pri katerem pridobivamo koruzni škrob, ki ga lahko naprej predelamo do dekstroze, koruznega sirupa ali glukoze, ali pa ga uporabljamo kot sredstvo za zgoščevanje.

Zgodovina koruze

Kar je za Evropo žito, je za Ameriko koruza. Že pred več kot 7000 leti so v Mehiki gojili vrsto koruze, ki je podobna današnji sladki koruzi. Indijanske zgodbe pravijo, da je koruza nastala iz človeka z zelenimi oblačili in rumenimi lasmi, potem ko so ga ubili in pokopali. V drugih mitih se je koruza spustila z neba v obliki boginje. Neka majevska legenda pravi, da se je človek razvil iz koruzne kaše. Leta 1492 je Krištof Kolumb s svojimi pomorščaki prvič prišel v stik z ameriško »čudežno« koruzo in v 30 letih so jo gojili že tudi v Evropi.

Danes se je koruza pri nas vsaj kot zelenjava že ustalila. Zelo je razširjena tudi v kmetijstvu in živinoreji. Težko bi se bilo tudi odpovedati pokovki (kokicam) v kinu. Kot pokovko so ameriški staroselci koruzo pripravljali že pred 5000 leti.

Le redke kulturne rastline so evropski osvajalski v novem svetu sprejeli s tako velikim navdušenjem kot prav koruzo. Španci in Portugalci se niso mogli upreti rastlini, ki hitro raste, daje velik pridelek, poleg tega pa so njena zlata zrna na moč okusna.

V Sloveniji si je že sredi 19. stoletja priborila pomembno mesto med poljščinami. Prvi so jo sprejeli na slovenskem Štajerskem, kjer so jo v prvih desetletjih gojili že po vseh okrajih. Iz koruzne moke, ki so jo mešali z ovsom, so pekli predvsem kruh.

Uporaba pridelane koruze

V uporabi koruze obstajajo velike razlike med razvijajočimi se in industrijskimi deželami. V razvijajočih se deželah se rastlina uporablja predvsem za človeško prehrano (kot koruzna kaša). V nasprotju s temi deželami se uporablja koruza v industrijskih deželah predvsem v obliki silirne koruze za krmljenje živine, ker je najprimernejša za skladiščenje. Vse več se je predela tudi v biogorivo, na kar so nas opozorili tudi naši anketiranci. V ZDA je delež te predelave že blizu 20 %.

Po statistikah je svetovna proizvodnja koruze z okoli 700 milijoni ton na prvem mestu, še pred pšenico in rižem. Največji pridelovalki koruze sta vsekakor ZDA in Kitajska, sledijo jima Brazilija, Mehika in Argentina. K uvoznikom štejemo predvsem Japonsko, Mehiko, Tajvan in Južno Korejo.

Za telo in zdravje

Že ameriški staroselci koruze niso cenili le zato, ker dobro nasiti, temveč tudi zaradi njenega zdravilnega učinka pri boleznih sečil. Zaradi saharoze ima koruza sladek okus, največ vsebnosti sladkorja pa ima po žetvi. S časom je sladkorja v njej vse manj. Ima tudi veliko vitaminov in mineralnih snovi: vitamin B in magnezij sta dobra za živce, pantotenska kislina pa pomaga proti stresu.

Zrnje sladkorne koruze je v tradicionalnih kuhinjah na nekaterih območjih Slovenije priljubljen dodatek mineštram, vse bolj pa je priljubljeno tudi v sodobni kuhinji. Čeprav koruze ne moremo uvrščati med zelenjavo z veliko vitamini, bi se je bilo škoda braniti. Dva 10 centimetrov dolga storža vsebujeta približno 40 g ogljikovih hidratov, s polovico skodelice zrn pa dobimo 4,7 g vlaknin. Poleg naštetega najdemo v koruzi še folno kislino, železo, magnezij, biotin …